Pesem Koroške

Leta 1979 je posnel Moški pevski zbor SPD Kočna pod vodstvom dr. Antona Feiniga kaseto PESEM KOROŠKE, ki vsebuje večinoma koroške ljudske pesmi v priredbah Kramolca, Adamiča, Švikaršiča, Cigana, Kernjaka, Gobca, Nageleja, Marolta in Dojuka.

PESEM KOROŠKE

Ob 90-letnici Slovenskega prosvetnega društva Kočna so kaseto presneli na zgoščenko, ji dodali še Kernjakov venček narodnih in izboljšali tonsko kvaliteto. Pesmi, ki jih poje zbor, pripovedujejo o spominih na mladost, o srečni, pa tudi o nesrečni ljubezni, o starih fantovskih običajih, o zbiranju mladih fantov, o delih, ki so jih kmetje (“pavri”) opravljali ob različnih letnih časih in ne nazadnje o veselem rojstvu, hkrati pa tudi o obupanosti nad lastnim življenjem, o mislih na smrt.

Zgoščenka stane 15 evrov (brez poštnine) in jo lahko naročite pod naslovom: office@kocna.at.

Vsebina / Inhalt / Contents
1. Kar v srce je mati dala (J. Aljaž – F. S. Finžgar)
2. Pršva je ta ljuba v′ hred (Narodna, priredil L. Kramolc)
3. Vuštnejša ja ni (Narodna, priredil E. Adamič)
4. V′hred′č (solist A. Feinig, narodna, priredil Z. Švikaršič)
5. Bom pa rut′č zorav (narodna, priredil F. Cigan)
6. Oj te mlinar (solist J. Zerzer, narodna, priredil Z. Švikaršič)
7. Burno jes havžvam (narodna, priredil P. Kernjak)
8. Sem še mih′n puob biv (narodna, priredil F. Cigan)
9. Je na Dravc′ m′hva (solist A. Feinig, M. Kernjak)
10. Mi smo mi (solista A. Feinig, J. Zerzer, venček narodnih, priredil P. Kernjak)
11. Kadar Zila noj Drava (solist A. Feinig, narodna, priredil Z. Švikaršič)
12. Sem še mihna bva (narodna, priredil L. Kramolc)
13. Moja lubca je tamo v Škufčah doma (solist J. Zerzer, M. Miškulnik -R. Gobec)
14. O ti preburna ženska stvar (narodna, priredil A. Nagele)
15. Mrzel veter tebe žene (solist A. Feinig, sveška priredba, besedilo Orožen)
16. Mi smo se skupaj zbrali (narodna, priredil F. Marolt)
17. Že rožce po polju cvetejo (narodna, priredil M. Dojuk)
18. Zvezde (R. Gobec)
19. Saj n′či frajda več na svi′t′ (narodna, priredil P. Kernjak)
20. Je biv an hospud Bebenav (solist A. Feinig, narodna, priredil P. Kernjak)
21. Pesem od rojstva (solist J. Zerzer, F. Leder-Lesičjak, priredil L. Kramolc)

Družabnost

Družabnost in izobraževanje

Slovensko prosvetno društvo Kočna poleg Sveških slikarskih tednov redno organizira prireditve, ki služijo tako družabnosti kot tudi izobraževanju. Tako prireja že nad dvajset let Pust s Kočno, kjer društveniki pripravijo svoj lasten pustni program z domačo glasbo, plesom, skeči, tombolo, sekt-barom in nagrajevanjem najboljših pustnih šem.

Izlet v Benečijo (1990)

Družabnosti in izobraževanju pa lahko prištevamo društvene ekskurzije, ki ponavadi vodijo v Slovenijo in bližnjo Italijo. Kočna redno sodeluje pri tako imenovanih Rožanskih izobraževalnih tednih, zdaj imenovanih Kulturna vigred, z dvema ali pa tudi s tremi prireditvami (zdravstvena in izobraževalna predavanja, predstave za otroke). Poleg tega prireja tudi koncerte različnih glasbenih zvrsti, ki se odvijajo bodisi v galeriji Gorše (poleti), bodisi v dvorani pri Adamu v Svečah. Od časa do časa priredi tudi kak klasičen koncert v farni cerkvi (skupno s Faro Sveče). Stalna točka je tudi vsakoletno Miklavževanje za otroke v Goršetovem ateljeju. K prizadevanjem društva sodijo še predavanja k raznovrstnim temam, predstavitve novih knjig in literarna branja slovenskih (občasno tudi nemških) avtorjev in večeri z raznimi založbami, ki izdajajo slovenske oz. dvojezične knjige in srečanja z umetniki.

Skupna liturija:
“Harmonija in Kočna” (1985)

Posebna skrb velja mladim slovensko govorečim ljudem v občini, katerim želi Slovensko prosvetno društvo Kočna v bodočnosti nuditi poseben program za urjenje jezika.
Načrtov in dela je dovolj, zato iščemo še ljudi, ki bi hoteli pomagati društvu pri svojih prizadevanjih. Torej, javite se pod naslovom: office@kocna.at

Skupna pesem na
društvenem pikniku, zadnji gostje

Glasbena šola

Slovenska glasbena šola na Koroškem – oddelek Sveče

Pouk glasbe se je v Svečah začel spomladi 1978.
Gotovo smo bili med prvimi, če ne sploh prvi na Koroškem, ki so otrokom lahko nudili glasbeni pouk v slovenskem jeziku, in sicer se je pouk začel že kmalu po obisku prof.
Ajdiča in drugih funkcionarjev takratnega odbora Glasbene šole. V Svečah so učili učitelji iz Jesenic, ki so prihajali k nam z vlakom preko železniškega predora, od koder smo jih vozili v Sveče in nazaj v Podrožco.

Nastop otroškega zborčka
pri Adamu (vodi Marja Feinig)

Prva glasbila, ki so se jih lahko učili v Svečah, so bila flavta (ga. Pravst), kitara (g. Lovšin) in klavir (g. Svetlin).
Pouk se je vršil v Stari šoli v Svečah, kjer je imelo naše društvo najeti dve sobi, v eni je bil klavir, v drugi pa knjižnica SPD Kočna. Kasneje se je pouk glasbe preselil v privatno hišo k Feinigovim, leta 1986, ko je društvo podedovalo po prof. Goršetu Vrbnikovo hišo, pa se je društveno delovanje preselilo tja, z njim pa tudi pouk glasbe. Manjši nastopi učencev Glasbene šole so bili v stari šoli v Svečah, v ljudski šoli na Bistrici, pri Adamu, v galeriji Gorše ter v občinski dvorani na Bistrici. Število učencev oddelka Sveče stalno niha in po letih močnega oddelka so prišla tudi leta, ko je učencev manj. Sicer pa se je število sedaj nekoliko ustalilo in upamo, da bodo ti učenci nadaljevali z učenjem na naši Glasbeni šoli in da bodo tudi še naprej pridno vadili. Učenci Glasbene šole so veliko nastopali predvsem doma na materinskih proslavah, božičnicah, slikarskih tednih in na internih šolskih nastopih.

Nastop učenca glasbene šole

Slikarski teden

Sveški slikarski tedni

Leta 1981, začetka septembra, je SPD “Kočna” pod predsednikom dr. Valentinom Inzkom prvič priredilo slikarski teden. Povabilo na to likovno kolonijo so sprejeli umetniki iz treh sosednjih alpe-jadranskih dežel, saj so prihajali iz Slovenije, Italije in Avstrije z namenom skupno živeti in skupno ustvarjati v tej južnokoroški dvojezični vasi. Spoznavali so vaščane, vaščani pa so spoznavali umetnike, preko njih pa umetnost.

Prvi in drugi slikarski teden je močno oblikoval s svojo impulzivno osebnostjo in prav takšno umetnostjo danes svetovno znani slikar Hans Staudacher. Ob večerih so skupaj z društveniki posedali in se poveselili, “pofajrali”, kot pravijo domačini, naslednji dan pa so nastala nepozabna in nepozabljena umetniška dela.
Sveški slikarski teden je uspel s svojo idejo združevanja umetnosti, ljudi in umetnikov iz
alpe-jadranskih dežel oz. držav, zato organizira SPD “Kočna” vse od leta 1981 naprej to umetniško – kulturno srečanje na vasi, saj je postal slikarski teden tradicionalna prireditev ob koncu poletja. Med tem ustvarjalnim tednom ponuja društvo bogat kulturni program, ki se ga udeležujejo v glavnem slovensko- in nemško govoreči od blizu in daleč.
Tako prireja društvo med slikarskim tednom koncerte različnih glasbenih smeri, družabna srečanja, literarna branja, razna predavanja o umetniško-strokovnih temah in seveda tudi prireditve za otroke. Da se lahko poskusi v umetniškem izražanju prav vsakdo, ki to želi, potekajo med tem tednom vedno tečaji, ponavadi ločeno za odrasle in otroke, vodijo jih pa profesionalci-umetniki. Ob koncu tedna, v soboto zvečer, pa se predstavijo umetniki s svojimi novimi deli kot tudi tečajniki s svojimi “umetninami”.

Tako je postal Sveški slikarski teden pomemben dejavnik pri vzgoji čuta za umetnost publike- in številna stanovanja oz. hiše imajo namesto kakšne kičaste reprodukcije na steni lep in kvaliteten umetniški eksponat, o katerem ve lastnik tudi to, kdo ga je ustvaril. Po slikarskem tednu pozna Sveče veliko ljudi tudi iz bolj oddaljenih krajev Koroške, Slovenije, Furlanije-Julijske krajine, Veneta in tudi Avstrije, saj je postal stalnica v koroškem kulturnem dogajanju.

France Gorše

Kipar France Gorše

Umetniško ustvarjanje kiparja Franceta Goršeta je ogledalo njegovega življenja in odsev vsega, kar se je v njem in okoli njega dogajalo. Pot, ki jo je prehodil tako v umetnosti kot v življenju, je bila dolga in morda nikoli ne bo končana.

Njegova umetnost bo v vsakem novem rodu odmevala drugače, in vsaka generacija bo v njej našla nekaj, kar ji odgovarja in kar je novo – tako kot danes mi odkrivamo nove razsežnosti v njegovem predvojnem ustvarjanju.

France Gorše

To pa pomeni, da je njegova umetnost mnogo zapletenejša in tudi skrivnostnejša, kot se dozdeva površnemu opazovalcu. Včasih nas je presenetil z monumentalnimi figurami, ki so vsebovale to, kar odlikuje arhaično plastiko. Potem spet je preusmeril našo pozornost na briljantno malo plastiko, ki je pričevala o življenjski sreči in o tistem veselju, ki navdaja umetnika, ko gnete glino in ustvarja nove forme in predmete.

Ko je oblikoval polnoplastične in presenetljivo elegantne figure s paradoksnim arhaičnim smehljajem, je istočasno že razmišljal o novih materialih in novih možnostih kiparskega izraza. Medtem ko so pisali o njem kot o mojstru lesene plastike, je presenetil z bronastimi figurami; ko so ga ocenjevali v luči njegovega prvega vrhunca predvojnega časa, je začel z oblikovanjem objektov iz žice; ko so ga opisovali kot dediča renesančne – celo baročne plastike – je ustvaril vrsto plastik, ki so najbliže gotskemu umetniškemu izrazu.

Istočasno je presenetil sodobnike s svojo vitalnostjo in mnogostranskostjo, saj ni bil le izvrsten kipar. Ustvaril je tudi izvrstne knjižne ilustracije, ki sodijo k najboljšemu, kar je v Sloveniji na tem področju kdaj nastalo. Ko se je v častitljivi starosti naselil v Svečah na Koroškem, je marsikdo mislil, da se bo podal v zasluženi pokoj. Toda vitalni umetnik ni poznal mirovanja, še naprej je neutrudno ustvarjal in koval načrte.

France Gorše se je rodil 26. septembra 1897 v Sodražici na Dolenjskem v Sloveniji. Svoj študij je začel v Ljubljani, potem je bil vpoklican k vojakom. Do leta 1917 je ostal na italijanski fronti. Leta 1920 je šel v Zagreb, kjer je pet let kasneje – medtem je resno zbolel – zaključil svoj študij kot eden izmed najboljših študentov velikega hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića. Njegova življenjska pot, ki je istočasno njegova umetniška, ga je vodila potem iz Ilirske Bistrice preko Trsta in Gorice v Ljubljano, kjer se je prvič stalno naselil. Leta 1931, ko je začel s svojim kiparskim ustvarjanjem v Ljubljani, je bil ustvaril že svoj opus, zastopan je bil na Beneškem bienalu in se je lahko skliceval na vrsto razstav. Do leta 1945, ko je emigriral najprej v Trst, potem leta 1952 v Združene države Amerike, je dosegel v ljubljanskih letih umetniško zrelost in istočasno tisto razvojno stopnjo, s katero je njegovo delo postalo pomemben sestavni del sodobne slovenske umetnosti.

Njegovo življenje, njegovo delo in njegove razstave na treh celinah po letu 1952 pa pričajo o tem, da je zreli “ljubljanski” dobi sledilo novo obdobje iskanja in novega zagona. V pičlih desetih letih je razvil tiste posebne značilnosti v svojem ustvarjanju, ki so se naznanjale že v medvojnem obdobju. Leta 1960 se je potem odločil za resno prelomnico – odkril je možnosti, ki jih ponuja ustvarjalcu žica. Žična plastika ga je vodila tri leta kasneje k odkritju njegovega lastnega materiala, orešca.
To je zmes iz orehove žagovine in specialnega lepila. Potuje po Združenih državah Amerike, dvakrat se celo odpravi v svojo staro domovino. Leta 1969 prejme nagrado za opremo Marijinega svetišča v Washingtonu, papež ga sprejme v privatni avdienci in leto kasneje dobi prvo pomembno naročilo v Sloveniji: križev pot za novo cerkev v Poljani pri Škofji Loki.

Notranji nemir in stalno hrepenenje ga vodita leta 1971 nazaj v Evropo, kjer se naseli v Rimu. Od tam potuje na Koroško in ostane dalj časa v Kortah/Trögern. Ustvari križev pot za Marijino cerkev v Teznem pri Mariboru. Naslednje leto spet dalj časa prebiva v Kortah, leta 1973 pa si ustvari v Svečah/Suetschach v stari Vrbnikovi kmečki hiši poleg farne cerkve atelje in lastno galerijo. Vrt pred svojo hišo preoblikuje z vrsto doprsnih kipov v edinstven kulturni park. Med podobami pomembnih koroških kulturnih ustvarjalcev je tudi njegov avtoportret.

Začetki njegovega ustvarjanja so bili povsem v znamenju Goršetovega učitelja Meštrovića in njegovih pogledov na kiparsko umetnost. Kljub temu je bil sposoben zelo kmalu ubrati samostojno pot. Segel je v zakladnico arhaične grške plastike, bogatil se je ob ekspresionističnem kiparstvu, z velikim zanimanjem je študiral kiparski opus Maillol-a in ljudsko umetnost. Predvsem pa je ohranjal in izpopolnjeval svoj prirojeni čut za plastično formo in za material, ki je postal v njegovih rokah mehka in voljna masa, kateri vdahne svoj stvariteljski bodi!.
Zrelo ljubljansko obdobje je nazadnje ustvarilo številna izvrstna dela, ki so nastala v njegovem ateljeju. Poleg portretov je treba omeniti vsaj nekaj aktov (Eva, Kopalka), razen tega alegorične figure (Pomladni pozdrav) in monumentalne plastike (Nebotičnik, Parlament v Beogradu idr.). Čeprav ga je zanimal predvsem problem oblikovanja iz hloda oz. iz enega kosa materiala – saj je izhajal iz grške arhaike -, je istočasno študiral tudi problem gibanja. Tako so nastale številne izvrstne plastike, npr. dvojni portret plesnega para Pia in Pino Mlakar. Med tem intenzivnim delom, ko je iskal smisel kiparstva in velikih plastik in ko je skušal neustavljivo gibanje prenesti na stalne materiale, je ustvaril tudi vrsto malih plastik, ki so še danes presenetljivo sveže in sodobne. Z nekaj potezami je nakazal ženski lik in mu vdihnil življenje – kljub temu pa ta lik ni naravna slika.
Neznatna skica se je spremenila v mojstrovih rokah v umetnino, saj se skrivajo v kepi gline, ki jo je umetnik obudil k neslutenemu življenju, refleksija, ustvarjalna volja in pogled v prihodnost. Vsako Goršetovo delo nam govori tudi o njegovem prihodnjem ustvarjanju, v njem se da slutiti tudi napoved tega, kar bo še prišlo.

V tej plodni ustvarjalni fazi je dosegel v svoji sakralni plastiki visoko raven poduhovljenosti (Moleča žena, 1937; Madona, 1938; Pieta, 1938 itd.), istočasno pa mu je uspelo uresničiti izredno ravnovesje med polnimi, plastičnimi formami in notranji napetosti njegovih kompozicij, ki so v glavnem posvečene lepoti človeškega telesa.
V gradbeni plastiki (za beograjski parlament, za Nebotičnik v Ljubljani, za poslopje v Celovški cesti v Ljubljani) mu je uspelo na novo odkriti pozabljene principe slovenske gotske in baročne plastike. Predvsem pa je znal posredovati kiparsko formo na neizumetničen, prepričljiv in enostaven način, brez odvečnih detajlov in v enem kosu.

V prvih letih emigracije (po letu 1945) se je posvetil predvsem mali plastiki in risbi.
Ta dela so nastala ob njegovem učiteljevanju na slovenski gimnaziji v Trstu in ob njegovem občasnem sodelovanju s tržaškim radiom. V tem času so se utrjevala spoznanja, ki si jih je pridobil v svojih ljubljanskih letih.
Ob tem trenutku bi verjetno večina ljudi skušala ohraniti doseženo. Kljub temu je zmagala umetnikova volja. V petdesetih letih je pravzaprav začel znova. Preselil se je v Združene države Amerike, ki so ga fascinirale s svojim načinom življenja in s svojo dinamiko. Tukaj je začel sprejemati nove navdihe za ustvarjanje. Tukaj je izdelal osnutke za številne plastike (najprej v žični konstrukciji, potem v orešcu), ki jih lahko imenujemo Goršetovo gotiko. V prvi vrsti mu je šlo za to, da bi dosegel visoko raven poduhovljenosti in breztežnosti.
V sakralnih kompozicijah, ki učinkujejo kot abstraktne podobe, zaslutimo, kako se te podobe dvigujejo v nebo in izgubljajo svojo posvetno težo. Realističnih detajlov skorajda ni več, umetniški jezik je zgoščen v obrisu in v slikovito obdelani površini. Kljub temu so ta dela ohranila vse to, kar je Gorše v plastiki kdaj ustvaril – od spoštljivo in z veliko ročnostjo oblikovanega materiala do čiste forme. Ekspresionistične komponente njegove umetnosti, ki so bile opazne zlasti v njegovih zgodnjih, mladostniških letih, so se tako v njegovi ameriški fazi obudile v poudarjeni obliki.
(Dr. Janez Sedej)

Galerija Gorše

Galerija Gorše in Vrbnikova domačija

Galerija Gorše se nahaja v Svečah (nemško: Suetschach) na južnem Koroškem
(občina Bistrica v Rožu / Feistritz im Rosental).
Leta 1973 je kupil akademski kipar France Gorše Vrbnikovo domačijo v Svečah,
kjer se je – 75-leten – za stalno naselil.
V nekdanjem hlevu si je umetnik uredil atelje, skedenj pa je spremenil v razstavni prostor za svoja v Svečah nastajajoča dela.
Gorše je postal član prosvetnega društva Kočna, s katerim je vsa “sveška leta” tesno sodeloval. Leta 1980 je Gorše skupno z društvom Kočna predstavil javnosti
“Vrt slovenskih koroških kulturnikov” pred Vrbnikovo hišo.
Po smrti akademskega kiparja profesorja Franceta Goršeta, dne 2. avgusta 1986, je postala Vrbnikova domačija z galerijo Gorše last Slovenskega prosvetnega društva Kočna, ki od tedaj naprej ohranja hišo, galerijo in vrt, prostore pa tudi uporablja za kulturne dejavnosti.

Galerija Gorše ©ORF 2016

Vrbnikova hiša se je tako spremenila v središče kulturnega delovanja slovenskega prosvetnega društva Kočna. V spodnjem, večjem prostoru, v ” šiši “, se vrši pouk glasbene šole, tukaj so pevske vaje, sestanki, seje našega društva, večkrat pa tudi glasbeni nastopi.
Atelje, kjer je ustvarjal kipar Gorše, smo pred leti obnovili, zato je primeren za manjše razstave in tečaje za risanje ter za miklavževanje. Na Vrbnikov vrt je umetnik postavil stebre (stele) z glavami koroških kulturnikov, ki so skrbeli za kulturno rast in ohranitev slovenstva.
Omenim samo nekatere : ” očeta koroških Slovencev “, Andreja Einspielerja, bukovnika Andreja Šusterja Drabosnjaka, Milko Hartmanovo, škofa Modesta, Antona Martina Slomška, Pavleja Kernjaka ter izredno lep kip v bronu, avtoportret umetnika.
Vsi kipi koroških kulturnikov pa so morali biti že obnovljeni zaradi razpadanja umetnega kamna, iz katerega so izdelani. To delo je opravil restavrator prof. France Golob s pomočnikom iz Ljubljane. Stroške restavracije je prevzela Republika Slovenija (Spomeniško varstvo in Etnografski muzej iz Ljubljane), naše društvo pa je moralo poskrbeti za plačilo plastičnih strešic, s katerimi smo zaščitili glave koroških kulturnikov. Edinstvena je galerija, ki jo je ustvaril Gorše na starem Vrbnikovem skednju. V tem prostoru so razstavljena dela kiparja, ki so nastala in ostala v Svečah. Vse do svoje smrti je umetnik veliko ustvarjal, največ v glini. Ko so bile skulpture žgane, jih je patiniral in jim tako dal zaželeno patino. V galeriji je tudi nekaj del v bronu, v lesu in v orešcu. Stalna razstava – galerija Gorše – je cilj mnogih obiskovalcev oz. skupin iz Slovenije, italijanske Primorske in Goriške, iz ZDA, Kanade, Argentine – malo manj pa iz Avstrije.
Vedno je poskrbljeno za vodstvo, kjer dobijo obiskovalci potrebne informacije.
Informacije in vodstvo: 04228 /2066 (ga. Marinka Inzko).
Velikokrat so obiskovalci romarji, ki si ogledajo tudi cerkve v Podgorjah, pri Gospe Sveti in v Svečah. Letno obiščejo galerijo Gorše številni obiskovalci.

Galerija je postala v zadnjih letih še zanimivejša, ker smo jo za praznovanje 100-letnice rojstva umetnika Goršeta obnovili ob pomoči Krščanske kulturne zveze, Republike Slovenije, občine Bistrica v Rožu in Urada zveznega kanclerja Republike Avstrije.

Galerija je postala v zadnjih letih zanimiva in zelo pripravna tudi za razne prireditve: za koncerte, nastope Glasbene šole, za predavanja in seveda za otvoritvene prireditve Sveškega slikarskega tedna.
Zaradi odlične akustike in edinstvenega ambienta se nastopajoči zelo dobro počutijo. Zato bomo s takimi prireditvami nadaljevali, in sicer v času, ko ne potrebujemo kurjave.

Dom Einspielerjev

Dom Einspielerjev v Svečah

V okviru slovesnosti ob stoletnici smrti Andreja Einspielerja, ki jo je pripravila Krščanska kulturna zveza, je bilo 12. junija 1988 pri Pregleju v Svečah tudi odkritje spominske plošče z napisom “Dom Einspielerjev – Einspieler Stammhaus”.

Dom rodu Einspielerjev, od koder izvirajo vsi Einspielerjevi duhovniki, je pri Pregleju. V tem domu sta se rodila oče prof. Andreja Einspielerja in oče stolnega prošta Lamberta Einspielerja. Rodil pa se je v tej hiši tudi stari oče prošta Gregorja Einspielerja. Duhovniki pater Oton Einspieler, župnik Andrej Einspieler in župnik Janez Einspieler so se rodili pri Pregleju.

Šest duhovnikov Einspielerjev – sedijo od leve na desno:
Janez, msgr. Andrej, stolni prošt Lambert; stojijo od leve na desno.: Andrej, p. Oton in tinjski prošt Gregor

Msgr. prof. Andrej Einspieler (1813 – 1888)
Bil je s škofom Antonom Martinom Slomškom in prof. Antonom Janežičem soustanovitelj Mohorjeve družbe v Celovcu, njen prvi predsednik in glavni dejavnik za koroške Slovence tako pomembne versko-kulturne ustanove. Nad trideset let je bil tudi njen blagajnik. V svojih številnih v slovenskem in nemškem jeziku pisanih glasilih se je zavzemal za pravice koroških Slovencev in za sožitje med obema narodoma v deželi. Izdajal je naslednje časopise: Šolski prijatelj, Slovenski prijatelj, Duhovni prijatelj, Stimmen aus Innerösterreich, Slovenec, Draupost, Kärntner Blatt, Kärntner Volksstimme in Mir. Tri volilne dobe je zastopal interese koroških Slovencev v koroškem deželnem zboru. Leta 1876 je bil izvoljen tudi v celovški mestni odbor. Bil je organizator koroških Slovencev na političnem, prosvetnem, šolskem in cerkvenem področju. Njegovo delo za narod so koroški Slovenci odlikovali z nazivom “Oče koroških Slovencev”.
Andrej Einspieler se je rodil leta 1813 pri Mežnarju v Svečah, umrl pa leta 1888 v Celovcu.

Stolni prošt Lambert Einspieler (1840 – 1906)
Bil je bratranec Andreja Einspielerja. Dolga leta je bil tajnik (1869-1886), namestnik predsednika (1888) in predsednik Mohorjeve družbe (1899-1906), gospodarski organizator koroških Slovencev in prvi koroški Slovenec, ki je bil izvoljen v avstrijski državni zbor (1897-1901). Rodil se je v sveški fari pri Krivcu na Bistrici v Rožu leta 1840, umrl pa v Celovcu leta 1906.

Prošt Gregor Einspieler (1853 – 1927)
Po smrti svojega strica Andreja Einspielerja je prevzel izdajanje lista Mir.
Med leti 1888-1902 je bil poslanec v koroškem deželnem zboru. Bil je ustanovitelj in predsednik Katoliškega političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem, prve osrednje politične organizacije koroških Slovencev. Med leti 1906 in 1919 je bil prošt v Tinjah. Po plebiscitu so ga nemško-nacionalni krogi prisilili, da je moral zapustiti Koroško. Rodil se je leta 1853 v sveški fari pri Hajnžovcu v Ladinah, umrl pa leta 1927 v Šentjurju v Slovenskih goricah.

Pater Oton Einspieler (1859 – 1901)
Kot bogoslovni profesor in frančiškan, je vzgajal duhovniški naraščaj na Goriškem.
Bil je povsod zaželen ljudski pridigar in misijonar. Rodil se je leta 1859 pri Pregleju v Svečah, umrl pa leta 1901 na Kostanjevici pri Gorici.

Župnik Andrej Einspieler
Njegov življenjepis je objavljal v letu 1939 dr. Janko Mikula v Nedelji.
Andrej Einspieler je bil nad 30 let župnik v Slovenjem Plajberku. Bil je vzor pravega dušnega pastirja. Bratova hčerka Marija Einspieler, poročena Inzko, je po njegovi zaslugi postala učiteljica. Po očetovi smrti je prevzela kmetijo pri Pregleju.
Župnik Andrej Einspieler se je rodil leta 1849 pri Pregleju v Svečah, umrl pa leta 1913 v Slovenjem Plajberku.

Župnik Janez Einspieler (1820 – 1897)
Kot duhovnik je v istem času kakor dekan Lambert Ferčnik, tudi iz Sveč, deloval v Kanalski dolini.
Rodil se je leta 1820 pri Pregleju v Svečah, umrl pa leta 1879 v Ukvah v Kanalski dolini.

Župnik Andrej Einspieler (1849 – 1913)
Njegov življenjepis je objavljal v letu 1939 dr. Janko Mikula v Nedelji. Andrej Einspieler je bil nad 30 let župnik v Slovenjem Plajberku. Bil je vzor pravega dušnega pastirja. Bratova hčerka Marija Einspieler, poročena Inzko, je po njegovi zaslugi postala učiteljica. Po očetovi smrti je prevzela kmetijo pri Pregleju.

Sveče

Iz zgodovine vasi Sveče (nemško Suetschach)

Sveče – domačini pravijo Svečin´ (znak ´ stoji za polglasnik) – so gotovo že stara vas. Prvič se omenja naselje leta 1238: Zwenkah; 1239: in villa Zwenca. V imenu tiči staroslovanski pridevnik svent – to je svet: Sveče – Svečin´ so naselje svetega, ali svet kraj. Čeprav je stari slovanski nosnik (nasal), ki je v živem jeziku izumrl že okoli leta 1000, je v zapisanih oblikah še dolgo ohranjen. Vas Sveče leži sedaj sredi Roža. V starih časih pa je bil Rož le sedanji Zgornji Rož: Rožek, Št. Jakob in okolica do sveške Suhe. Okolica današnjega Rožeka (Rosegg) se omenja v 9. stoletju kot „Rasa“. V 12. stoletju se ime poetizira v vallis rosarum = dolina rož. Tu mislimo še dandanes na krofljice (= zvončke) in kurjice (= telohi), ki pa cvetijo vigredi tudi drugod v apnenastih področjih. Latinizirani naziv „Dolina rož“ pa so prestavili pozneje v nemški jezik kot „Rosental“, in v dobi romantike so ga prevedli spet nazaj v slovenščino kot „Rožno dolino“. Prvoten in najbolj pravilen pa je le naziv Rož, Roža, v Rožu, prebivalci pa so Rožáni.

Sveče – stara razglednica

Prva cerkvica v Svečah je nastala verjetno že v 13. stoletju kot podružnica vetrinjskega samostana (Viktring) in je posvečena svetemu Lambertu, katerega češčenje so prinesli vetrinjski benediktinci v naše kraje. Samostojna fara so postale Sveče šele leta 1737. Prej so bile odvisne od materne fare oz. prafare v Kapli v Rožu.Danes vodijo faro minoritski duhovniki, župnišče pa je njihov samostan, ki je posvečen sv. Hemi Krški. Značilni čebulasti stolp je iz leta 1861. Sveče so spadale do leta 1848 pod oblast humprške zemljiške gosposke (Grundherrschaft Hollenburg). Do 1848 je nameščala gosposka po vaseh tako imenovane vaške sodnike (Ortsrichter), po letu 1848 pa so nastale občine (Gemeinden). V Svečah so bili župani do 1896, nato pa so se preselili na sosednjo Bistrico (Feistritz im Rosental).

Sveče – Hans Staudacher “Mrzel veter tebe žene” (1984)

Leta 1972 so na Koroškem združili občine. V bistriško občino smo sprejeli največji del nekdanje občine Svetna vas – Weizelsdorf, tako da ima sedaj naša občina okoli 2700 občanov, od teh približno 2000 volilnih upravičencev. Občinski svet (Gemeinderat) je trenutno (2003) sestavljen takole: 11 SPÖ, 2 FPÖ, 3 ÖVP, 3 Slovenska volilna skupnost (VS; Wahlgemeinschaft, WS).

Občina Bistrica v Rožu je dvojezična, ljudska šola je dvojezična, tudi občinski otroški vrtec vodi od leta 2000 naprej dvojezično skupino. Sveče so tudi župnija, ki se upravlja v obeh deželnih jezikih. Pod sveško župnijo spadajo tele vasi in zaselki: Sveče – Suetschach, Kajže – Keuschach, Zgornje Kraje – Oberkrajach, Spodnje Kraje – Unterkrajach ali Muta – Maut, Ladine – Ladinach, Bistrica – Feistritz, Mače oz. Mačin – Matschach, Sine – Sinach, Rute – Bärental, Polana, Sava – Sala (selo).

Pri ljudskem štetju leta 1890 so našteli v občini Bistrica v Rožu 189 hiš in 1752 prebivalcev. Od teh je bilo 1682 slovensko govorečih in le 61 nemško govorečih občanov. Danes (številke so iz leta 2002) živi v občini Bistrica v Rožu okoli 2700 ljudi, od teh okoli 340 slovensko govorečih.

V Svečah se nahaja od leta 1994 naprej tudi Muzej parkljev (Krampusmuseum; slovenskogovoreči domačini pravijo parkljem „ta grdi Miklavži“), ki je prvi te vrste na Koroškem. Ogleda vredna je v Svečah tudi nekdanja kovačnica (Dorfschmiede), ki je danes prav tako muzej kot nekdanje podstrešje kovačnice, ki je od leta 2002 naprej Muzej vrtnic(Rosenmuseum).
Hišna – vulgarna imena v Svečah (izbor):

Preglij, pri Pregliju: dom Einspielerjev;
Kuraž, pri Kuražu (Erasmus, Erazem);
Ukele, pri Ukelnu (Lukas, Lukele),
Keznar, pri Keznarju – že podrto – (krznar);
Kocjan, pri Kocjanu (sv. Kancijan);
Jošt, pri Joštu (sv. Jodokus);
Joštič, pri Joštiču (Jodokus);
Mahar, pri Maharju (sv. Mohor);
Butij, pri Butiju (butij = smrdokavra, Wiedehopf);
Markuc, pri Markucu (sv. Marko);
Mežnar, pri Mežnarju (lat. mansionarius);
Vrbnik, pri Vrbniku – sedaj „Galerija Gorše“ – (vrba);
Hašpirč (Gašpar, Hašpar);
Kramar, pri Kramarju;
Kosem (sv. Kozem, Kosmas);
Vršič, pri Vršču (vrh ali sv. Urh, Ulrich);
Hoisl (Matija, Matthias);
Mišelovc (sv. Mihael, Šmišov);
Kajžnik (kajža);
Bvatin (sv. Valentin);
Vah, pri Vahu (Lah, iz Laškega);
Vucar (Lurzer);
Skočaj (poskakovati, „Springer“, „Hipfl“);
Čotelj (čotati = šepati, hinken);
Kovač, Radar (= kolar), Pek idr.

Nekaj značilnih ledinskih imen:

Prod, v Produ; Reber, pod Rebrjo; na Kvancu; v Lami; Pliš, pod Plišam (= plešast, pleša); Dobrava, na Dobrili; Ježe, na Ježah; na Razpotju; v Kotu; na Zdravju (je sedaj pod vodo v umetnem jezeru; na Za-Dravju = ker je bilo res za Dravo oz. Pri Dravi spodaj); na Ladini; v Sečah …

Na južni strani vasi so mogočne gore Karavank in predgorovje. Najvišja gora je Stol (izgovorja se „Stov“, nemško Hochstuhl). Pred Stolom je Kozjak (Kossiak/Geißberg). Zapadno od Stola so Vajnaž (Wainasch), Kočna (Kotschna), Golica (Kahlkogel). Tik nad vasjo se dviga Mačinski vrh (Matschacher Gupf), vzhodno je Sinski vrh (nad Sinami = seno, Sinacher Gupf); proti vzhodu se razteguje Žingarica (Singerberg).

Gora Kočna – stara razglednica

Na severni strani so Gure (nižje gore). Na Gurah leži naselje Bilčovs (Ludmannsdorf) z vasicami Moščenica (Moschenitzen), Bilnjovs (Fellersdorf), Pugrad, Potok (Bach), Velinja vas (Wellersdorf) idr.

Pod vasjo je tekla pred nedavnim reka Drava, ki pa je sedaj zajezena.

Mlajša zgodovina

Od 1959 naprej do danes

“Mlajšo” zgodovino Slovenskega prosvetnega društva Kočna (od leta 1959 naprej) označujejo obširne dejavnosti, saj je Kočna v teh letih organizirala domače, tradicionalne prireditve v Svečah pri Adamu, istočasno pa je ubrala tudi nove poti, na primer na področju slikarstva (Sveški slikarski tedni), rekreacijskega športa (Zvezdna vožnja s kolesi, tečaji teka na smučeh) in družabnosti (pikniki, izleti). Zelo pomembna pa so bila tudi partnerstva, npr. s Komornim pevskim zborom A. T. Linhart iz Radovljice in z AGV Harmonie z Bistrice.

Moški pevski zbor KOČNA pri Pregliju v Svečah (1985)

K domačim prireditvam sodijo manjše in večje igre, pevski nastopi otrok ter moškega pevskega zbora. Posebej znane so bile prireditve za materinski dan in na Štefanovo, lotili pa so se tudi odrskih predstav ali “iger”, ki so jih uprizarjali pri Adamu, kjer so vedno postavili društveni oder. Uprizarjali so npr. drame “Deseti brat”, “Domen” Josipa Jurčiča in “Veriga” Frana Saleškega Finžgarja. Zelo aktivni “režiserki” sta bili ga. Kraus in njega hčerka Poldi. Romantični oder, ki ga je bilo treba ob vsaki prireditvi postaviti v dvorani pri Adamu, so uporabljali društveniki tudi v sedemdesetih letih, npr. za igrice, kakršna je “Mojca Pokrajculja”, za nastope ob materinskih dnevih in za podobne prireditve. Za “moderne” režiserje pa je postal stari oder pretesen oz. premajhen, zato so uprizarjali igre z improviziranimi odri in scenami. Prva igra, ki je bila zaigrana na “nov način”, je bila “Pepelka”. Sledile so igre “Županova Micka”, “Vzorni soprog” (odrasli igralci) ter igre “Poroka cesarja Janeza”, “V ozvezdju postelje” in “Čarovnik iz Oza” (mladinska skupina), s katerim je gostovala Kočna v Devinu na Tržaškem. Za vse te igre je prevzel režijo g. Franci Končan (ob asistenci g. Malke Feinig). Izdelavo odra, šivanje oblek in vsa druga dela so opravili sami odborniki oz. starši. Dobri dve desetletji so nastopali šolarji in srednješolci v krajših igricah,ki so jih uprizarjali na prireditvah-stalnicah (materinska proslava, božičnica na Štefanovo), naštudirali pa sta jih Malka Feinig in Gabi Partl. Po gledališkem premoru je zaigrala mladina iz Sveč in okolice igro “Kraljevi smetanovi kolački” pod režiserjem Marjanom Bevkom (ob asistenci Magde Kropiunig). Dekleta iz te skupine so tudi naštudirale kabaret “Ni predstave-Keine Vorstellung” pod vodstvom Magde Kropiunig, ki se je istega leta lotila še Molierove komedije “Tartuffe” z odraslimi igralci.

“Tartuffe” (1999)

“Poroka cesarja Janeza” (1991)

Več kot tri desetletja je redno vadil in nastopal Moški zbor Slovenskega prosvetnega društva Kočna pod neutrudnim vodstvom dr. Antona Feiniga. Nastopal je skoraj na vseh društvenih prireditvah doma v Svečah, na občinski ravni, pri sosednih društvih, v Celovcu, nemalokrat tudi izven Koroške oz. Avstrije. Leta 1985 so se pevci podali na turnejo v Kanado in v ZDA, kjer so jih slovenski rojaki navdušeno sprejeli. Moški pevski zbor je olepšal tudi številna osebna praznovanja naših društvenikov s petjem in humorjem. Poleg tega je spremljal naše “rajne” – pokojne društvenike -na njihovi zadnji poti, ki jim je v slovo zapel žalostinke.
Pevci Kočne se tudi danes občasno “dobijo”, da skupno zapojejo, tako se od leta 1983 ob božičnem času zberejo s pevci AGV Harmonie z Bistrice.

Pust s Kočno (1995)

Društvo ima vsako leto okoli 10 odborovih sej, organizira Sveške slikarske tedne, čestita članom za posebne jubileje. Tako skrbi po svojih močeh za ohranitev slovenske kulture in jezika v domačih krajih. K delovanju društva sodijo še praznovanja okroglih obletnic društvenikov, pikniki, pustni plesi s pustnim programom in nenazadnje društveni izleti.

Povojni čas

Po zlomu nacizma je kulturno življenje v občini kmalu spet zaživelo. Blaž Singer je bil, skupaj s Pavlo Oitzl, dolga leta gonilna sila prosvetnega delovanja.
Zelo živa dejavnost, ki je nekaj časa mobilizirala precejšnje število mladih in starih prosvetašev, pa je čez nekaj let močno popustila. Vsled političnega razhoda koroških Slovencev je nastala kriza tudi v prosvetnih društvih in Kočna ni bila nikakršna izjema. Vse bolj redko so postavili na oder kako igro in tudi društveni pevski zbor je le občasno nastopal. Od časa do časa je v Svečah gostovalo kako sosedno društvo.

Farna cerkerv sv. Lamberta

Ob 50-letnici leta 1959 se je domača dejavnost spet začela prebujati, igralska skupina je naštudirala Finžgarjevo “Verigo”, predstavil pa se je tudi mlad moški zbor pod vodstvom Antona Feiniga. Vendar je trajalo še nekaj let, preden se je kulturno delo ponovno začelo bližati bivši razgibanosti.

2. svetovna vojna

O dogodkih v našem kraju piše farna kronika takole:

Es beteiligten sich aus der Pfarre Suetschach circa 20 Personen, größtenteils Opfer der Agitatoren am Putsche und etwa 9 Personen aus dem Bärental.
An 20 Mitbeteiligte wurden verhaftet und in das Konzentrationslager nach Wöllersdorf gebracht, einige ergriffen die Flucht nach Jugoslawien, wo sie ebenfalls interniert wurden. Die Seele der Hitler-Bewegung in der Gemeinde war der frühere Direktor der Gewerkschaft zu Feistritz, Herr Nikolaus Johannsen, ein Preusse protestantischer Konfession, in dessen Wohnung ein größerer Waffenfund zustande gebracht wurde. Er wurde ebenfalls interniert und verließ nach seiner Freilassung samt seiner Familie die Ortschaft Feistritz i. R.

Stara odrska zavesa

Prosvetno delo se je zaenkrat še nadaljevalo in Kočna je žela še nekaj lepih uspehov. Ob priliki zadnjega občnega zbora pred razpustitvijo društva se je odvijala redka slovesnost: proslava 50-letnice službovanja organista in pevovodje Jakoba Beguscha. 6. aprila 1941 je Hitlerjeva vojska napadla Jugoslavijo. Zadnje tri vrste, ki jih je zapisal župnik Viktor Ruprecht v farno kroniko, se glasijo:
In der Zeit vom 6. – 30. 4. 1941 war der Ortsseelsorger von der Pfarre abwesend. Die Seelsorge wurde durch Priester von Klagenfurt aus provisorisch versehen.
Kaj je za tem lapidarnim zapisom, je pozneje dodal novi župnik Johannes Risse:

Am 6. April 1941 wurden wiele Pfarrer mit slowenischer Muttersprache in Schutzhaft genommen; unter diesen befand sich auch der hiesige Ortspfarrer Viktor Ruprecht. Die Haft dauerte bis zum 30. April 1941. Als Pfarrer Ruprecht aus der Haft entlassen wurde, durfte er künftighin den Dienst in seiner Pfarre nicht mehr ausüben.
Viele Jahre hindurch stand er mit großem Pflichteifer seiner Herde vor. Mit großem Eifer versuchte er die seelischen Wunden, die der Weltkrieg auch seiner Gemeinde geschlagen hatte, zu heilen. Durch die schwere Zeit der Abstimmung nach dem Weltkriege, dann später durch die Jahre der Arbeitslosigkeit mußte er seine Gemeinde geleiten. Man hat seine aufopferungsvolle Tätigkeit nicht vergessen in der Gemeinde!

Člani SPD Kočna z župnikom Viktorjem Ruprechtom

Nepozabni župnik Ruprecht je bil izgnan v Kačjo dolino (Katschtal), kjer je leta 1943 umrl za tifusom. Sledile so še druge žrtve nacističnega nasilja, več družin je bilo izgnanih v koncentracijska taborišča, trije mladi možje pa so bili od gestapa zahrbtno ustreljeni.

Medvojni čas

“Pipanje ron”

V vojnih letih društveno delo ni bilo možno. O tem nam priča prvi zapisnik po plebiscitu.
O plebiscitnih dogodkih beremo v farni kroniki naslednje:

Žalibog so volkswehrovci posebno na slovenske duhovnike izlili svoj srd in sovraštvo. Zaradi tega je več slov. duhovnikov zbežalo iz Koroškega na Kranjsko. Tako g. Trunk iz Borovelj, g. Limpel iz Kaple ob Dravi, g. Fugger iz Št. Janža, župnik Schuster iz Sveč so se tri dni skrivali pri p.d. Kramarju na Bistrici, administratorja je vojaška patrulja ujela in internirala pri Krajgherju na Bistrici. Dne 8. jan. bi imel imenovani odpeljan biti v Celovec, pa je bil na priprošnjo nekaterih oseb zopet izpuščen. Na Bistrici je bila potem stalna posadka nemškega Volkswehra kakor tudi v Rutah.

Moški pevski zbor SPD Kočna (1923)

Na občnem zboru 26. decembra 1923 je bil izvoljen za novega predsednika župnik Viktor Ruprecht in s tem se je začela za Kočno nova doba z izredno bogato prosvetno dejavnostjo.
Odbor je imel mesečne seje, pevski zbor društva je zaslovel po vsej Koroški in igralci so redno nastopali z uspešnimi igrami doma in pri sosednih društvih.

V teh letih je bilo društvo izredno dobro organizirano, o čemer pričajo vzorni zapisniki, ki jih je vodil Filip Partl, p.d. Kosem na Mačah, od leta 1930 naprej pa novi tajnik Aleš Einspieler. Društvo je bilo takrat tudi finančno popolnoma neodvisno. Nabavljalo je nove knjige za društveno knjižnico, plačevalo redne prispevke Slovenski krščanskosocialni zvezi v Celovcu, celo občina je dobivala od društva večje prispevke za občinske reveže. Društvo je razširilo svojo dejavnost. Tako so npr. od leta 1927 naprej redno prirejali Materinske proslave, tudi za Miklavža in za Silvester je Kočna nudila svojim članom pestro zabavo z igrami in petjem.

Ko je Kočna leta 1929 obhajala svojo 20-letnico, je tajnik v svojem poročilu poudaril, da so v Svečah v tem obdobju naštudirali 45 iger. Pri tem pa je treba upoštevati, da je bilo prosvetno delo v Prvi republiki v marsikaterem oziru bolj težavno kot danes, saj je bilo treba za vsako predstavo vložiti prošnjo na okrajno glavarstvo.
Tako se je lahko zgodilo, da je uradnik tako prošnjo zavrnil iz očitno zlonamernih razlogov. O tem priča naslednji dokument:

Leta 1933 so se začele množiti raznovrstne težave. Na Bistrici je morala žičarna ustaviti svoje obratovanje in je odpustila 20 uradnikov in 120 delavcev.
To je bil nedvomno hud udarec za našo občino, ker se je število brezposelnih občutno povečalo. Pripravljalo pa se je tudi že nekaj neskončno hujšega, kar so koroški Slovenci kmalu občutili z vso silo: divjanje nacizma.

Kopancelni na “Plišu”

Žanjice ob zasluženem počitku

Začetki

Iz zgodovine Slovenskega prosvetnega društva KOČNA
Slovensko prosvetno društvo Kočna sodi med najstarejše ustanove v naši občini.
S svojimi raznovrstnimi prizadevanji je dokazalo, da je kljub dolgi tradiciji ohranilo mnogo zagnanosti za kulturno delo. Društveni zapisniki, farne kronike, razni časopisi, stare slike in dokumenti pričajo o bogatem kulturnem življenju v preteklosti.
V prvih vrsticah prvega zapisnika Kočne beremo tole:

Ustanovni shod slovenskega izobraževalnega društva Kočna v Svečah 
Dne 29. avgusta 1909 je g. Gregor Pak sklical shod z namenom, da se ustanovi gori imenovano društvo. Shod se je vršil pri Adamu in je bil zelo dobro obiskan. Ko je sklicatelj shod otvoril, je podal po kratkem pozdravu besedo č.g. dr. Arnejcu. Govornik je v šaljivo resnem govoru poudarjal potrebo izobrazbe in bodril ljudstvo, naj se vsi mladi in odraščeni vpišejo v društvo. Ljudstvo je govoru z zanimanjem sledilo. Nato so domači č.g. kaplan Joso Rudl prečitali in obrazložili pravila društva. Zatem se je vršilo zapisovanje članov, katerih je pristopilo 120? S tem je bilo ustanovljeno slovensko krščansko izobraževalno društvo “Kočna” v Svečah.  V odbor so bili izvoljeni sledeči možje in fantje:  predsednik Gregor Pak, p.d. Tesnar,  podpredsednik Gregor Jurič, p.d. Polanc, tajnik Jakob Beguš, organist,  blagajnik Andrej Pak, Rupračev v Krajah,  knjižničar Jožef Pak, Krznarjev v Svečah,  namestniki Gregor Lindl, J. Šlajhar in Joso Rudl.

Sveški tamburaši – Beschriftung

Ena prvih skrbi mladega društva je veljala knjižnici. Velika pomoč in razbremenitev za blagajno je bila zapuščina po dekanu Lambertu Ferčniku, ki je Kočni zapustil okrog 300 knjig. Drugo važno težišče, s katerim je društvo podčrtalo svoje izobraževalne naloge, je bila ureditev tako imenovanega socialnega kursa, ki se je vršil dvakrat tedensko in na katerem so obravnavali gospodarska, socialna in narodnostna vprašanja. Poleg tega je delovala tamburaška skupina in za igralce so z lastnimi prispevki stesali oder pri Adamu.
Prvi predstavi z igro “Zamujeni vlak” dne 2. februarja 1910 je že marca sledila druga igra “Kmet Herod”.
V prvem času se je na zborovanjih mnogo govorilo o namenu in delu izobraževalnih društev. Tako npr. beremo v zapisniku od 16. maja 1910:

Slovensko krščansko izobraževalno društvo “Kočna” je sklicalo dne 5. maja shod, kateri je bil naravnost impozanten. Na tem shodu je bil v velikem številu zastopan ves spodnji Rož. Kot govornik nastopi g. Franc Terseglav iz Ljubljane. Najprej poudarje, naša izobraževalna društva nimajo namena, da bi hujskala ljudstvo proti sosednim Nemcem, ampak naša društva hočejo naše ljudstvo poučevati, ga izobraževati. S tem pa ni rečeno, da moramo svoje pravice teptati in se slepo uleči pred nasprotnika. Naroda pa tudi ne bomo rešili, ako bomo samo klicali “živijo!”, tudi ne, ako se lepotičimo s slovenskimi barvami in pijemo na zdravje Slovencev, ampak treba je, da narod učimo ljubezni in spoštovanja do reveža in trpina, do kmeta in delavca.   Na občnem zboru leta 1910 je prišlo do prvih sprememb v vodstvu društva. Predsednik je zdaj postal Andrej Pak, knjižnico pa je prevzela Rezi Pak, Krznarjeva.
Takrat je imelo društvo naročenih več listov: Mir, Slovenec, Naš dom, Mladost, Zlata doba, Bogoljub. V knjižnici je bilo 370 knjig, prebralo pa se jih je okrog 200 na leto. V istem letu je bilo za mladino ustanovljeno telovadno društvo “Orel”.

Telovadni odsek “Orel”

Trije sveški “orli” Gregor Ratz – Kuraž, Joza Pak – Keznar, Waldhauser Honza

No more posts.