Medvojni čas

“Pipanje ron”

V vojnih letih društveno delo ni bilo možno. O tem nam priča prvi zapisnik po plebiscitu.
O plebiscitnih dogodkih beremo v farni kroniki naslednje:

Žalibog so volkswehrovci posebno na slovenske duhovnike izlili svoj srd in sovraštvo. Zaradi tega je več slov. duhovnikov zbežalo iz Koroškega na Kranjsko. Tako g. Trunk iz Borovelj, g. Limpel iz Kaple ob Dravi, g. Fugger iz Št. Janža, župnik Schuster iz Sveč so se tri dni skrivali pri p.d. Kramarju na Bistrici, administratorja je vojaška patrulja ujela in internirala pri Krajgherju na Bistrici. Dne 8. jan. bi imel imenovani odpeljan biti v Celovec, pa je bil na priprošnjo nekaterih oseb zopet izpuščen. Na Bistrici je bila potem stalna posadka nemškega Volkswehra kakor tudi v Rutah.

Moški pevski zbor SPD Kočna (1923)

Na občnem zboru 26. decembra 1923 je bil izvoljen za novega predsednika župnik Viktor Ruprecht in s tem se je začela za Kočno nova doba z izredno bogato prosvetno dejavnostjo.
Odbor je imel mesečne seje, pevski zbor društva je zaslovel po vsej Koroški in igralci so redno nastopali z uspešnimi igrami doma in pri sosednih društvih.

V teh letih je bilo društvo izredno dobro organizirano, o čemer pričajo vzorni zapisniki, ki jih je vodil Filip Partl, p.d. Kosem na Mačah, od leta 1930 naprej pa novi tajnik Aleš Einspieler. Društvo je bilo takrat tudi finančno popolnoma neodvisno. Nabavljalo je nove knjige za društveno knjižnico, plačevalo redne prispevke Slovenski krščanskosocialni zvezi v Celovcu, celo občina je dobivala od društva večje prispevke za občinske reveže. Društvo je razširilo svojo dejavnost. Tako so npr. od leta 1927 naprej redno prirejali Materinske proslave, tudi za Miklavža in za Silvester je Kočna nudila svojim članom pestro zabavo z igrami in petjem.

Ko je Kočna leta 1929 obhajala svojo 20-letnico, je tajnik v svojem poročilu poudaril, da so v Svečah v tem obdobju naštudirali 45 iger. Pri tem pa je treba upoštevati, da je bilo prosvetno delo v Prvi republiki v marsikaterem oziru bolj težavno kot danes, saj je bilo treba za vsako predstavo vložiti prošnjo na okrajno glavarstvo.
Tako se je lahko zgodilo, da je uradnik tako prošnjo zavrnil iz očitno zlonamernih razlogov. O tem priča naslednji dokument:

Leta 1933 so se začele množiti raznovrstne težave. Na Bistrici je morala žičarna ustaviti svoje obratovanje in je odpustila 20 uradnikov in 120 delavcev.
To je bil nedvomno hud udarec za našo občino, ker se je število brezposelnih občutno povečalo. Pripravljalo pa se je tudi že nekaj neskončno hujšega, kar so koroški Slovenci kmalu občutili z vso silo: divjanje nacizma.

Kopancelni na “Plišu”

Žanjice ob zasluženem počitku

 

Respond to Medvojni čas

Leave a reply

Basic HTML is allowed. Your email address will not be published.