France Gorše

Kipar France Gorše

Umetniško ustvarjanje kiparja Franceta Goršeta je ogledalo njegovega življenja in odsev vsega, kar se je v njem in okoli njega dogajalo. Pot, ki jo je prehodil tako v umetnosti kot v življenju, je bila dolga in morda nikoli ne bo končana.

Njegova umetnost bo v vsakem novem rodu odmevala drugače, in vsaka generacija bo v njej našla nekaj, kar ji odgovarja in kar je novo – tako kot danes mi odkrivamo nove razsežnosti v njegovem predvojnem ustvarjanju.

France Gorše

To pa pomeni, da je njegova umetnost mnogo zapletenejša in tudi skrivnostnejša, kot se dozdeva površnemu opazovalcu. Včasih nas je presenetil z monumentalnimi figurami, ki so vsebovale to, kar odlikuje arhaično plastiko. Potem spet je preusmeril našo pozornost na briljantno malo plastiko, ki je pričevala o življenjski sreči in o tistem veselju, ki navdaja umetnika, ko gnete glino in ustvarja nove forme in predmete.

Ko je oblikoval polnoplastične in presenetljivo elegantne figure s paradoksnim arhaičnim smehljajem, je istočasno že razmišljal o novih materialih in novih možnostih kiparskega izraza. Medtem ko so pisali o njem kot o mojstru lesene plastike, je presenetil z bronastimi figurami; ko so ga ocenjevali v luči njegovega prvega vrhunca predvojnega časa, je začel z oblikovanjem objektov iz žice; ko so ga opisovali kot dediča renesančne – celo baročne plastike – je ustvaril vrsto plastik, ki so najbliže gotskemu umetniškemu izrazu.

Istočasno je presenetil sodobnike s svojo vitalnostjo in mnogostranskostjo, saj ni bil le izvrsten kipar. Ustvaril je tudi izvrstne knjižne ilustracije, ki sodijo k najboljšemu, kar je v Sloveniji na tem področju kdaj nastalo. Ko se je v častitljivi starosti naselil v Svečah na Koroškem, je marsikdo mislil, da se bo podal v zasluženi pokoj. Toda vitalni umetnik ni poznal mirovanja, še naprej je neutrudno ustvarjal in koval načrte.

France Gorše se je rodil 26. septembra 1897 v Sodražici na Dolenjskem v Sloveniji. Svoj študij je začel v Ljubljani, potem je bil vpoklican k vojakom. Do leta 1917 je ostal na italijanski fronti. Leta 1920 je šel v Zagreb, kjer je pet let kasneje – medtem je resno zbolel – zaključil svoj študij kot eden izmed najboljših študentov velikega hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića. Njegova življenjska pot, ki je istočasno njegova umetniška, ga je vodila potem iz Ilirske Bistrice preko Trsta in Gorice v Ljubljano, kjer se je prvič stalno naselil. Leta 1931, ko je začel s svojim kiparskim ustvarjanjem v Ljubljani, je bil ustvaril že svoj opus, zastopan je bil na Beneškem bienalu in se je lahko skliceval na vrsto razstav. Do leta 1945, ko je emigriral najprej v Trst, potem leta 1952 v Združene države Amerike, je dosegel v ljubljanskih letih umetniško zrelost in istočasno tisto razvojno stopnjo, s katero je njegovo delo postalo pomemben sestavni del sodobne slovenske umetnosti.

Njegovo življenje, njegovo delo in njegove razstave na treh celinah po letu 1952 pa pričajo o tem, da je zreli “ljubljanski” dobi sledilo novo obdobje iskanja in novega zagona. V pičlih desetih letih je razvil tiste posebne značilnosti v svojem ustvarjanju, ki so se naznanjale že v medvojnem obdobju. Leta 1960 se je potem odločil za resno prelomnico – odkril je možnosti, ki jih ponuja ustvarjalcu žica. Žična plastika ga je vodila tri leta kasneje k odkritju njegovega lastnega materiala, orešca.
To je zmes iz orehove žagovine in specialnega lepila. Potuje po Združenih državah Amerike, dvakrat se celo odpravi v svojo staro domovino. Leta 1969 prejme nagrado za opremo Marijinega svetišča v Washingtonu, papež ga sprejme v privatni avdienci in leto kasneje dobi prvo pomembno naročilo v Sloveniji: križev pot za novo cerkev v Poljani pri Škofji Loki.

Notranji nemir in stalno hrepenenje ga vodita leta 1971 nazaj v Evropo, kjer se naseli v Rimu. Od tam potuje na Koroško in ostane dalj časa v Kortah/Trögern. Ustvari križev pot za Marijino cerkev v Teznem pri Mariboru. Naslednje leto spet dalj časa prebiva v Kortah, leta 1973 pa si ustvari v Svečah/Suetschach v stari Vrbnikovi kmečki hiši poleg farne cerkve atelje in lastno galerijo. Vrt pred svojo hišo preoblikuje z vrsto doprsnih kipov v edinstven kulturni park. Med podobami pomembnih koroških kulturnih ustvarjalcev je tudi njegov avtoportret.

Začetki njegovega ustvarjanja so bili povsem v znamenju Goršetovega učitelja Meštrovića in njegovih pogledov na kiparsko umetnost. Kljub temu je bil sposoben zelo kmalu ubrati samostojno pot. Segel je v zakladnico arhaične grške plastike, bogatil se je ob ekspresionističnem kiparstvu, z velikim zanimanjem je študiral kiparski opus Maillol-a in ljudsko umetnost. Predvsem pa je ohranjal in izpopolnjeval svoj prirojeni čut za plastično formo in za material, ki je postal v njegovih rokah mehka in voljna masa, kateri vdahne svoj stvariteljski bodi!.
Zrelo ljubljansko obdobje je nazadnje ustvarilo številna izvrstna dela, ki so nastala v njegovem ateljeju. Poleg portretov je treba omeniti vsaj nekaj aktov (Eva, Kopalka), razen tega alegorične figure (Pomladni pozdrav) in monumentalne plastike (Nebotičnik, Parlament v Beogradu idr.). Čeprav ga je zanimal predvsem problem oblikovanja iz hloda oz. iz enega kosa materiala – saj je izhajal iz grške arhaike -, je istočasno študiral tudi problem gibanja. Tako so nastale številne izvrstne plastike, npr. dvojni portret plesnega para Pia in Pino Mlakar. Med tem intenzivnim delom, ko je iskal smisel kiparstva in velikih plastik in ko je skušal neustavljivo gibanje prenesti na stalne materiale, je ustvaril tudi vrsto malih plastik, ki so še danes presenetljivo sveže in sodobne. Z nekaj potezami je nakazal ženski lik in mu vdihnil življenje – kljub temu pa ta lik ni naravna slika.
Neznatna skica se je spremenila v mojstrovih rokah v umetnino, saj se skrivajo v kepi gline, ki jo je umetnik obudil k neslutenemu življenju, refleksija, ustvarjalna volja in pogled v prihodnost. Vsako Goršetovo delo nam govori tudi o njegovem prihodnjem ustvarjanju, v njem se da slutiti tudi napoved tega, kar bo še prišlo.

V tej plodni ustvarjalni fazi je dosegel v svoji sakralni plastiki visoko raven poduhovljenosti (Moleča žena, 1937; Madona, 1938; Pieta, 1938 itd.), istočasno pa mu je uspelo uresničiti izredno ravnovesje med polnimi, plastičnimi formami in notranji napetosti njegovih kompozicij, ki so v glavnem posvečene lepoti človeškega telesa.
V gradbeni plastiki (za beograjski parlament, za Nebotičnik v Ljubljani, za poslopje v Celovški cesti v Ljubljani) mu je uspelo na novo odkriti pozabljene principe slovenske gotske in baročne plastike. Predvsem pa je znal posredovati kiparsko formo na neizumetničen, prepričljiv in enostaven način, brez odvečnih detajlov in v enem kosu.

V prvih letih emigracije (po letu 1945) se je posvetil predvsem mali plastiki in risbi.
Ta dela so nastala ob njegovem učiteljevanju na slovenski gimnaziji v Trstu in ob njegovem občasnem sodelovanju s tržaškim radiom. V tem času so se utrjevala spoznanja, ki si jih je pridobil v svojih ljubljanskih letih.
Ob tem trenutku bi verjetno večina ljudi skušala ohraniti doseženo. Kljub temu je zmagala umetnikova volja. V petdesetih letih je pravzaprav začel znova. Preselil se je v Združene države Amerike, ki so ga fascinirale s svojim načinom življenja in s svojo dinamiko. Tukaj je začel sprejemati nove navdihe za ustvarjanje. Tukaj je izdelal osnutke za številne plastike (najprej v žični konstrukciji, potem v orešcu), ki jih lahko imenujemo Goršetovo gotiko. V prvi vrsti mu je šlo za to, da bi dosegel visoko raven poduhovljenosti in breztežnosti.
V sakralnih kompozicijah, ki učinkujejo kot abstraktne podobe, zaslutimo, kako se te podobe dvigujejo v nebo in izgubljajo svojo posvetno težo. Realističnih detajlov skorajda ni več, umetniški jezik je zgoščen v obrisu in v slikovito obdelani površini. Kljub temu so ta dela ohranila vse to, kar je Gorše v plastiki kdaj ustvaril – od spoštljivo in z veliko ročnostjo oblikovanega materiala do čiste forme. Ekspresionistične komponente njegove umetnosti, ki so bile opazne zlasti v njegovih zgodnjih, mladostniških letih, so se tako v njegovi ameriški fazi obudile v poudarjeni obliki.
(Dr. Janez Sedej)

Respond to France Gorše

Leave a reply

Basic HTML is allowed. Your email address will not be published.