Od 1959 naprej do danes

“Mlajšo” zgodovino Slovenskega prosvetnega društva Kočna (od leta 1959 naprej) označujejo obširne dejavnosti, saj je Kočna v teh letih organizirala domače, tradicionalne prireditve v Svečah pri Adamu, istočasno pa je ubrala tudi nove poti, na primer na področju slikarstva (Sveški slikarski tedni), rekreacijskega športa (Zvezdna vožnja s kolesi, tečaji teka na smučeh) in družabnosti (pikniki, izleti). Zelo pomembna pa so bila tudi partnerstva, npr. s Komornim pevskim zborom A. T. Linhart iz Radovljice in z AGV Harmonie z Bistrice.

Moški pevski zbor KOČNA pri Pregliju v Svečah (1985)

K domačim prireditvam sodijo manjše in večje igre, pevski nastopi otrok ter moškega pevskega zbora. Posebej znane so bile prireditve za materinski dan in na Štefanovo, lotili pa so se tudi odrskih predstav ali “iger”, ki so jih uprizarjali pri Adamu, kjer so vedno postavili društveni oder. Uprizarjali so npr. drame “Deseti brat”, “Domen” Josipa Jurčiča in “Veriga” Frana Saleškega Finžgarja. Zelo aktivni “režiserki” sta bili ga. Kraus in njega hčerka Poldi. Romantični oder, ki ga je bilo treba ob vsaki prireditvi postaviti v dvorani pri Adamu, so uporabljali društveniki tudi v sedemdesetih letih, npr. za igrice, kakršna je “Mojca Pokrajculja”, za nastope ob materinskih dnevih in za podobne prireditve. Za “moderne” režiserje pa je postal stari oder pretesen oz. premajhen, zato so uprizarjali igre z improviziranimi odri in scenami. Prva igra, ki je bila zaigrana na “nov način”, je bila “Pepelka”. Sledile so igre “Županova Micka”, “Vzorni soprog” (odrasli igralci) ter igre “Poroka cesarja Janeza”, “V ozvezdju postelje” in “Čarovnik iz Oza” (mladinska skupina), s katerim je gostovala Kočna v Devinu na Tržaškem. Za vse te igre je prevzel režijo g. Franci Končan (ob asistenci g. Malke Feinig). Izdelavo odra, šivanje oblek in vsa druga dela so opravili sami odborniki oz. starši. Dobri dve desetletji so nastopali šolarji in srednješolci v krajših igricah,ki so jih uprizarjali na prireditvah-stalnicah (materinska proslava, božičnica na Štefanovo), naštudirali pa sta jih Malka Feinig in Gabi Partl. Po gledališkem premoru je zaigrala mladina iz Sveč in okolice igro “Kraljevi smetanovi kolački” pod režiserjem Marjanom Bevkom (ob asistenci Magde Kropiunig). Dekleta iz te skupine so tudi naštudirale kabaret “Ni predstave-Keine Vorstellung” pod vodstvom Magde Kropiunig, ki se je istega leta lotila še Molierove komedije “Tartuffe” z odraslimi igralci.

“Tartuffe” (1999)

“Poroka cesarja Janeza” (1991)

Več kot tri desetletja je redno vadil in nastopal Moški zbor Slovenskega prosvetnega društva Kočna pod neutrudnim vodstvom dr. Antona Feiniga. Nastopal je skoraj na vseh društvenih prireditvah doma v Svečah, na občinski ravni, pri sosednih društvih, v Celovcu, nemalokrat tudi izven Koroške oz. Avstrije. Leta 1985 so se pevci podali na turnejo v Kanado in v ZDA, kjer so jih slovenski rojaki navdušeno sprejeli. Moški pevski zbor je olepšal tudi številna osebna praznovanja naših društvenikov s petjem in humorjem. Poleg tega je spremljal naše “rajne” – pokojne društvenike -na njihovi zadnji poti, ki jim je v slovo zapel žalostinke.
Pevci Kočne se tudi danes občasno “dobijo”, da skupno zapojejo, tako se od leta 1983 ob božičnem času zberejo s pevci AGV Harmonie z Bistrice.

Pust s Kočno (1995)

Društvo ima vsako leto okoli 10 odborovih sej, organizira Sveške slikarske tedne, čestita članom za posebne jubileje. Tako skrbi po svojih močeh za ohranitev slovenske kulture in jezika v domačih krajih. K delovanju društva sodijo še praznovanja okroglih obletnic društvenikov, pikniki, pustni plesi s pustnim programom in nenazadnje društveni izleti.

Po zlomu nacizma je kulturno življenje v občini kmalu spet zaživelo. Blaž Singer je bil, skupaj s Pavlo Oitzl, dolga leta gonilna sila prosvetnega delovanja.
Zelo živa dejavnost, ki je nekaj časa mobilizirala precejšnje število mladih in starih prosvetašev, pa je čez nekaj let močno popustila. Vsled političnega razhoda koroških Slovencev je nastala kriza tudi v prosvetnih društvih in Kočna ni bila nikakršna izjema. Vse bolj redko so postavili na oder kako igro in tudi društveni pevski zbor je le občasno nastopal. Od časa do časa je v Svečah gostovalo kako sosedno društvo.

Farna cerkerv sv. Lamberta

Ob 50-letnici leta 1959 se je domača dejavnost spet začela prebujati, igralska skupina je naštudirala Finžgarjevo “Verigo”, predstavil pa se je tudi mlad moški zbor pod vodstvom Antona Feiniga. Vendar je trajalo še nekaj let, preden se je kulturno delo ponovno začelo bližati bivši razgibanosti.

O dogodkih v našem kraju piše farna kronika takole:

Es beteiligten sich aus der Pfarre Suetschach circa 20 Personen, größtenteils Opfer der Agitatoren am Putsche und etwa 9 Personen aus dem Bärental.
An 20 Mitbeteiligte wurden verhaftet und in das Konzentrationslager nach Wöllersdorf gebracht, einige ergriffen die Flucht nach Jugoslawien, wo sie ebenfalls interniert wurden. Die Seele der Hitler-Bewegung in der Gemeinde war der frühere Direktor der Gewerkschaft zu Feistritz, Herr Nikolaus Johannsen, ein Preusse protestantischer Konfession, in dessen Wohnung ein größerer Waffenfund zustande gebracht wurde. Er wurde ebenfalls interniert und verließ nach seiner Freilassung samt seiner Familie die Ortschaft Feistritz i. R.

Stara odrska zavesa

Prosvetno delo se je zaenkrat še nadaljevalo in Kočna je žela še nekaj lepih uspehov. Ob priliki zadnjega občnega zbora pred razpustitvijo društva se je odvijala redka slovesnost: proslava 50-letnice službovanja organista in pevovodje Jakoba Beguscha. 6. aprila 1941 je Hitlerjeva vojska napadla Jugoslavijo. Zadnje tri vrste, ki jih je zapisal župnik Viktor Ruprecht v farno kroniko, se glasijo:
In der Zeit vom 6. – 30. 4. 1941 war der Ortsseelsorger von der Pfarre abwesend. Die Seelsorge wurde durch Priester von Klagenfurt aus provisorisch versehen.
Kaj je za tem lapidarnim zapisom, je pozneje dodal novi župnik Johannes Risse:

Am 6. April 1941 wurden wiele Pfarrer mit slowenischer Muttersprache in Schutzhaft genommen; unter diesen befand sich auch der hiesige Ortspfarrer Viktor Ruprecht. Die Haft dauerte bis zum 30. April 1941. Als Pfarrer Ruprecht aus der Haft entlassen wurde, durfte er künftighin den Dienst in seiner Pfarre nicht mehr ausüben.
Viele Jahre hindurch stand er mit großem Pflichteifer seiner Herde vor. Mit großem Eifer versuchte er die seelischen Wunden, die der Weltkrieg auch seiner Gemeinde geschlagen hatte, zu heilen. Durch die schwere Zeit der Abstimmung nach dem Weltkriege, dann später durch die Jahre der Arbeitslosigkeit mußte er seine Gemeinde geleiten. Man hat seine aufopferungsvolle Tätigkeit nicht vergessen in der Gemeinde!

Člani SPD Kočna z župnikom Viktorjem Ruprechtom

Nepozabni župnik Ruprecht je bil izgnan v Kačjo dolino (Katschtal), kjer je leta 1943 umrl za tifusom. Sledile so še druge žrtve nacističnega nasilja, več družin je bilo izgnanih v koncentracijska taborišča, trije mladi možje pa so bili od gestapa zahrbtno ustreljeni.

“Pipanje ron”

V vojnih letih društveno delo ni bilo možno. O tem nam priča prvi zapisnik po plebiscitu.
O plebiscitnih dogodkih beremo v farni kroniki naslednje:

Žalibog so volkswehrovci posebno na slovenske duhovnike izlili svoj srd in sovraštvo. Zaradi tega je več slov. duhovnikov zbežalo iz Koroškega na Kranjsko. Tako g. Trunk iz Borovelj, g. Limpel iz Kaple ob Dravi, g. Fugger iz Št. Janža, župnik Schuster iz Sveč so se tri dni skrivali pri p.d. Kramarju na Bistrici, administratorja je vojaška patrulja ujela in internirala pri Krajgherju na Bistrici. Dne 8. jan. bi imel imenovani odpeljan biti v Celovec, pa je bil na priprošnjo nekaterih oseb zopet izpuščen. Na Bistrici je bila potem stalna posadka nemškega Volkswehra kakor tudi v Rutah.

Moški pevski zbor SPD Kočna (1923)

Na občnem zboru 26. decembra 1923 je bil izvoljen za novega predsednika župnik Viktor Ruprecht in s tem se je začela za Kočno nova doba z izredno bogato prosvetno dejavnostjo.
Odbor je imel mesečne seje, pevski zbor društva je zaslovel po vsej Koroški in igralci so redno nastopali z uspešnimi igrami doma in pri sosednih društvih.

V teh letih je bilo društvo izredno dobro organizirano, o čemer pričajo vzorni zapisniki, ki jih je vodil Filip Partl, p.d. Kosem na Mačah, od leta 1930 naprej pa novi tajnik Aleš Einspieler. Društvo je bilo takrat tudi finančno popolnoma neodvisno. Nabavljalo je nove knjige za društveno knjižnico, plačevalo redne prispevke Slovenski krščanskosocialni zvezi v Celovcu, celo občina je dobivala od društva večje prispevke za občinske reveže. Društvo je razširilo svojo dejavnost. Tako so npr. od leta 1927 naprej redno prirejali Materinske proslave, tudi za Miklavža in za Silvester je Kočna nudila svojim članom pestro zabavo z igrami in petjem.

Ko je Kočna leta 1929 obhajala svojo 20-letnico, je tajnik v svojem poročilu poudaril, da so v Svečah v tem obdobju naštudirali 45 iger. Pri tem pa je treba upoštevati, da je bilo prosvetno delo v Prvi republiki v marsikaterem oziru bolj težavno kot danes, saj je bilo treba za vsako predstavo vložiti prošnjo na okrajno glavarstvo.
Tako se je lahko zgodilo, da je uradnik tako prošnjo zavrnil iz očitno zlonamernih razlogov. O tem priča naslednji dokument:

Leta 1933 so se začele množiti raznovrstne težave. Na Bistrici je morala žičarna ustaviti svoje obratovanje in je odpustila 20 uradnikov in 120 delavcev.
To je bil nedvomno hud udarec za našo občino, ker se je število brezposelnih občutno povečalo. Pripravljalo pa se je tudi že nekaj neskončno hujšega, kar so koroški Slovenci kmalu občutili z vso silo: divjanje nacizma.

Kopancelni na “Plišu”

Žanjice ob zasluženem počitku

Iz zgodovine Slovenskega prosvetnega društva KOČNA
Slovensko prosvetno društvo Kočna sodi med najstarejše ustanove v naši občini.
S svojimi raznovrstnimi prizadevanji je dokazalo, da je kljub dolgi tradiciji ohranilo mnogo zagnanosti za kulturno delo. Društveni zapisniki, farne kronike, razni časopisi, stare slike in dokumenti pričajo o bogatem kulturnem življenju v preteklosti. 
V prvih vrsticah prvega zapisnika Kočne beremo tole:

Ustanovni shod slovenskega izobraževalnega društva Kočna v Svečah

Dne 29. avgusta 1909 je g. Gregor Pak sklical shod z namenom, da se ustanovi gori imenovano društvo. Shod se je vršil pri Adamu in je bil zelo dobro obiskan. Ko je sklicatelj shod otvoril, je podal po kratkem pozdravu besedo č.g. dr. Arnejcu. Govornik je v šaljivo resnem govoru poudarjal potrebo izobrazbe in bodril ljudstvo, naj se vsi mladi in odraščeni vpišejo v društvo. Ljudstvo je govoru z zanimanjem sledilo. Nato so domači č.g. kaplan Joso Rudl prečitali in obrazložili pravila društva. Zatem se je vršilo zapisovanje članov, katerih je pristopilo 120? S tem je bilo ustanovljeno slovensko krščansko izobraževalno društvo “Kočna” v Svečah. 
V odbor so bili izvoljeni sledeči možje in fantje: 
predsednik Gregor Pak, p.d. Tesnar, 
podpredsednik Gregor Jurič, p.d. Polanc,
tajnik Jakob Beguš, organist, 
blagajnik Andrej Pak, Rupračev v Krajah, 
knjižničar Jožef Pak, Krznarjev v Svečah, 
namestniki Gregor Lindl, J. Šlajhar in Joso Rudl.

Sveški tamburaši – Beschriftung

Ena prvih skrbi mladega društva je veljala knjižnici. Velika pomoč in razbremenitev za blagajno je bila zapuščina po dekanu Lambertu Ferčniku, ki je Kočni zapustil okrog 300 knjig. Drugo važno težišče, s katerim je društvo podčrtalo svoje izobraževalne naloge, je bila ureditev tako imenovanega socialnega kursa, ki se je vršil dvakrat tedensko in na katerem so obravnavali gospodarska, socialna in narodnostna vprašanja. Poleg tega je delovala tamburaška skupina in za igralce so z lastnimi prispevki stesali oder pri Adamu.
Prvi predstavi z igro “Zamujeni vlak” dne 2. februarja 1910 je že marca sledila druga igra “Kmet Herod”.
V prvem času se je na zborovanjih mnogo govorilo o namenu in delu izobraževalnih društev. Tako npr. beremo v zapisniku od 16. maja 1910:

Slovensko krščansko izobraževalno društvo “Kočna” je sklicalo dne 5. maja shod, kateri je bil naravnost impozanten. Na tem shodu je bil v velikem številu zastopan ves spodnji Rož. Kot govornik nastopi g. Franc Terseglav iz Ljubljane. Najprej poudarje, naša izobraževalna društva nimajo namena, da bi hujskala ljudstvo proti sosednim Nemcem, ampak naša društva hočejo naše ljudstvo poučevati, ga izobraževati. S tem pa ni rečeno, da moramo svoje pravice teptati in se slepo uleči pred nasprotnika. Naroda pa tudi ne bomo rešili, ako bomo samo klicali “živijo!”, tudi ne, ako se lepotičimo s slovenskimi barvami in pijemo na zdravje Slovencev, ampak treba je, da narod učimo ljubezni in spoštovanja do reveža in trpina, do kmeta in delavca. 

Na občnem zboru leta 1910 je prišlo do prvih sprememb v vodstvu društva. Predsednik je zdaj postal Andrej Pak, knjižnico pa je prevzela Rezi Pak, Krznarjeva.
Takrat je imelo društvo naročenih več listov: Mir, Slovenec, Naš dom, Mladost, Zlata doba, Bogoljub. V knjižnici je bilo 370 knjig, prebralo pa se jih je okrog 200 na leto. V istem letu je bilo za mladino ustanovljeno telovadno društvo “Orel”.

Telovadni odsek “Orel”

Trije sveški “orli” Gregor Ratz – Kuraž, Joza Pak – Keznar, Waldhauser Honza